EPDJSIVSB # 3

Jolanda je bila ženska preprostega, a prikupnega značaja. Carlos je bil skriti nezakonski sin lokalnega vinskega mogotca Julia Camadaverja, ki si je nakopičil pravo bogastvo z izkoriščanjem lokalnega kmečkega prebivalstva, pa tudi z donosnimi posli v tujini, kjer je bil mehki andaluzijski bombaž tudi po vojni zelo cenjeno blago. Marcos je bil vrtnar, ki je na posestvu delal za precej nizko plačo, a je svoje delo vseeno opravljal z vso potrebno vnemo, pa tudi z ljubeznijo do gospe Jualite in male Rosalde. Pri gospodu je bil zaposlen šele dva tedna, pa so se že povsodi videli znaki njegove skrbne nege.

Strastno sta se poljubila.

Jože je izklopil televizijo. Na hodniku je bil slišal topotajoč zvok, kot bi nekdo, ki se je zelo trudil hoditi tiho in neopazno, nenadoma izgubil nadzor in se razbil po tleh na kar najbolj neprijeten način.
Bil je spektakularen zvok. Trajal je skoraj dvajset sekund. Bilo je, kot bi tisoče angelov naenkrat padalo po nebeških stopnicah.

Jožetu se je iz očesa izmuznila solzica. Vedel je, da mu je Kurba, starojugoslovanska boginja sreče, končno poslala prvi sramežljiv poljub.

V roko je prijel pepelnik in se odpravil proti hodniku. Takoj za tem, ko je odprl vrata, je ugasnil luč. Načrtoval je bil, da si bo ogledal vsiljivca, ter si sliko vtisnil v spomin, nato pa ga napadel v temi, a ni računal s tem, da ga bo močnejša luč na hodniku v ključnem trenutku oslepila, tako da je zdaj stal v temi, popolnoma izgubljen. Panično je iskal stikalo za luč. Naenkrat je začutil udarec v ledvice, in nato eksplozijo bolečine v rumenih, zelenih in rdečih odtenikih, ki se je iz njegovih že tako nekoliko načetih ledvic hitro širila čez vse vesolje.

Zaklel je. Nato je končno našel luč. Zaklel je še enkrat. Njegov napad presenečenja ni najbole uspel, a je še vedno imel odločilno prednost - nepridiprav je s svojim padcem na Jožetovemu natrpanemu hodniku povzročil kar precejšnje razdejanje. Povsod so bili dežniki, čevlji in klobuki, pa nemogoče količine razglednic, elastik, ribiških revij, revij z ribami, ena ribiška palica, dve čisto novi posodi za zlato ribico, mrtva zlata ribica v plastični vreči in skoraj kompleten set Mladi Inženir, ki ga je Jože dobil za sedmi rojstni in je zdaj končno užil luč svobode po mnogih letih osamljenega pripora.

Nemogočo večdimenzionalno geometrijsko zmedo v svojem stanovanju je Jože omogočal s čisto novo vrsto črne magije, ki jo je odkril spontano prvič, ko se je odločil, da bo nekaj pospravil. Od takrat naprej jo je nevede prakticiral že 30 let.

Nepridiprav je stal le kakšnega pol metra stran, brezupno izgubljen v temačni džungli, ki ga je nenadoma zasula. Besno je mahal, da bi Jožeta ponovno dregnil v ledvice, ki so že tako imele slab dan.

Ni požel veliko uspeha, ker je v krami na hodniku popolnoma izgubil občutek za orientacijo in je bil sedaj s hrbtom obrnjen stran od svoje hudega hoteče žrtve.

Jože se je razgledal po hodniku. Edina stvar, ki je še stala, je bila nemogoče grda sobna svetilka v obliki škota, ki igra golf v za to aktivnost mnogo prekratkem kiltu. Jože se ni spomnil, da bi jo bil kupil.

Popizdil je.

Pograbil je jebeno svetilko in jo jezno zalučal proti vsiljivcu. Zadela ga je v izpostavljeni del malih možganov na dnu lobanje.

Eksistencialistične prigode detektiva Jožeta, slovenskega izseljenca v severnem Brooklynu (EPDJSIVSB) #2

Ko je Jože vstopil v sobo, kjer je še pred nedavnim živel neki g. Fritz,  ga je oblil čuden občutek, da v sobi ni sam - kljub temu, da je bilo pohištvo v njej moderno in posledično neprimerno kot skrivališče za nepridiprave. Živčno je izdihnil zrak, ki ga je bil prav za ta namen prinesel iz onesnažene ulice petnajst nastropij nižje. Situacija mu ni bila prav nič všeč, saj so mu instinkti navadno dobro služili, tokrat pa je kazalo, da so ga pustili na cedilu.

Kljub temu, da je bil več kot očitno prišel zaman, saj je bilo stanovanje preveč perfektno očiščeno, da bi Jože tam našel kaj bistvenega, se je odločil, da še malo pobrska - konec koncev je vseh petnajst nadstropij prehodil peš in bilo bi mu žal, če bi se moral po tolikšni količini opravljenega dela kratko malo obrniti (za delo se njegovo početje smatra zgolj iz fizikalnega pogleda - da bi mu nekdo dejansko plačal za na pol pijano pohajkovanje po tujem zemljišču, je bilo utopično pričakovati)... Sploh pa ga je mikal fensi masažni stol, ki je v kotu sobe izvrševal svojo strastno eksistenco.

Bil je edini konkretnejši kos pohištva v sobi in prav tak model, kot si ga Jože ni mogel privoščiti. S počasnimi, a sproščenimi koraki, kot bi zapeljeval mlado, v usnje oblečeno kurbico, ki jih je bilo mesto tako polno, je stopil do njega. Živčno se je usedel in vse številčnice obrnil na maksimum. Naslednjih nekaj ur je preživel v blaženi omami in ko je ravo že kazalo, da bo končno doživel razsvetljenje ter nadaljeval s svojim obstojem na višji energetski stopnji, mu je zazvonil telefon.

"Prosim?" je rekel, več kot očitno razpizden preko meja sposobnosti navadnih smrtnikov. Mlada zavarovalniška agentka na drugi strani je nemudoma odložila slušalko, nato pa kar takoj odpovedala službo. Odločila se je, da se ob od tega trenutka raje prostituirala. Tako je kmalu dobila neko eksotično spolno bolezen in mlada umrla. Niti za trenutek ji ni bilo žal.

Jože je zagnal telefon v steno in nadaljeval s sladkimi užitki na prej omenjenem fancy stolu. Ahhhh, bilo je magično. Pomislil je, da mora biti v notranjosti stola skrita dobro usposobljena maserka in takrat ga je prešinilo.

Vsaj ena priča mora biti še vedno živa.

V kuhinji je vzel prvi (fensi) nož, ki mu je prišel pod roke, in z njim razrezal stranico dragega naslanjača. Iz temne notranjosti ga je gledalo dvoje modrih oči. Pripadale so mladi Azijki, ki se je prestrašena stiskala med puhom in vzmetmi in vsem ostalim, kar pač spada v notranjost nadpovprečno udobnega stola iz jelenjega usnja.

VEČ VEČ VEČ! EPDJSIVSB-JA NASLEDNJO SOBOTO!!!! (ja pajade)

Eksistencialistične prigode detektiva Jožeta, slovenskega izseljenca v severnem Brooklynu (EPDJSIVSB)

Temne mestne hiše severnega Brooklyna so bile tistega zajebanega decemberska večera še posebej dobro osvetljene, saj se je svetloba mestnih luči v prijetnih parabolah prav počasi odbijala od deviškega snega, ki je bil ravnokar zapadel. Na stotine nočnih klubov, tisoče restavracij in več milijonov avtomehaničnih delavnic, pa tudi nešteto hiš, avtomobilov in ljudi s fensi telefoni je prispevalo svoj delež k zlatemu plašču, ki je pokrival celo mesto. Ko se je svetloba potem še polarizirala skozi zatemnjene okenske šipe, je v majhnem stanovanju v 16. nadstropju pričarala zares fantastično atmosfero.

Škoda, da tam ni bilo nikogar, ki bi jo lahko izkoristil.

Lastnik stanovanja je bil mož z nesrečnim imenom Ferdinand Filz. Bil je upokojeni upravnik železniške postaje na Brooklyn Bridge-u, ki je brez njega obratovala prav tako neuspešno kot pod njegovim vodstvom. Ko se je upokojil, se je odločil, da bo preostanek svojega na videz popolnoma nepomembnega življenja namenil bolj uživanciji. Temu je ustrezal tudi njegov izgled ravnodušnega starega upokojenega upravnika železniške postaje.