Temne mestne hiše severnega Brooklyna so bile tistega zajebanega decemberska večera še posebej dobro osvetljene, saj se je svetloba mestnih luči v prijetnih parabolah prav počasi odbijala od deviškega snega, ki je bil ravnokar zapadel. Na stotine nočnih klubov, tisoče restavracij in več milijonov avtomehaničnih delavnic, pa tudi nešteto hiš, avtomobilov in ljudi s fensi telefoni je prispevalo svoj delež k zlatemu plašču, ki je pokrival celo mesto. Ko se je svetloba potem še polarizirala skozi zatemnjene okenske šipe, je v majhnem stanovanju v 16. nadstropju pričarala zares fantastično atmosfero.
Škoda, da tam ni bilo nikogar, ki bi jo lahko izkoristil.
Lastnik stanovanja je bil mož z nesrečnim imenom Ferdinand Filz. Bil je upokojeni upravnik železniške postaje na Brooklyn Bridge-u, ki je brez njega obratovala prav tako neuspešno kot pod njegovim vodstvom. Ko se je upokojil, se je odločil, da bo preostanek svojega na videz popolnoma nepomembnega življenja namenil bolj uživanciji. Temu je ustrezal tudi njegov izgled ravnodušnega starega upokojenega upravnika železniške postaje.
sreda, 30. maj 2012
Zamorjen slovenski roman - 1. poskus
V dolini reke Sotle, kjer se prav ta majhna, a ponosna reka križa s cesto, ki vodi na Gornje Vrhovce, pa potem čez prelaz v šentviško dolino, skozi vasico Gabrje in potem naprej na Godovič, potem pa proti jugu, pa čez italijansko mejo proti Rimu, stoji pod mogočnimi vršaci Velikogorskega Pohribja kraj pod imenom Zgornje Materne. Poleg Zgornjih Maternih sta v neposredni bližini še vasici Dolenje Materne in Gorenje Materne.
Maternčani iz različnih Maternih se med seboj nikoli niso dobro razumeli, kar je večkrat pripeljalo do nesporazumov. Večkrat so se sporekli okoli malenkosti. 'Kdo je zmagal pri pokru?' 'Čigava je ta krava?' in 'Kako razložiti pojav konvergentnega razvoja živalskih vrst?' so bila le nekatera od vprašanj, ki so pohlevno ljudstvo iz treh Maternih sčasoma popolnoma razpičkila drug proti drugemu.
Maternčani iz različnih Maternih se med seboj nikoli niso dobro razumeli, kar je večkrat pripeljalo do nesporazumov. Večkrat so se sporekli okoli malenkosti. 'Kdo je zmagal pri pokru?' 'Čigava je ta krava?' in 'Kako razložiti pojav konvergentnega razvoja živalskih vrst?' so bila le nekatera od vprašanj, ki so pohlevno ljudstvo iz treh Maternih sčasoma popolnoma razpičkila drug proti drugemu.
petek, 16. marec 2012
LOVE AND THE CITY - ZADNJI DEL
Samotno življenje v velikih mestih dela iz ljudi čudne stvari.
Imel sem prijatelja, ki se je spremenil v Bugi Ribo. Štiri mesece smo ga iskali, preden je nek podeželski detektiv ugotovil, kaj se je zgodilo.
Detektiva pravzaprav še bolj pogrešam kot prijatelja, name je takoj naredil vtis.
Bil je osamljen moški srednjih let, ki se nikoli ni znal upreti lepim ženskam. Na srečo lepe ženske z njim niso imele istega problema.
Leta so mu prinesla nekaj kilogramov, prgišče nepomembnih odličij ter zmeden, nevrotičen izraz na obrazu.
Njegove rjave oči so stalno švigale sem ter tja v duplinah, kot da bi neprestano iskale kriminalce, drogeraše in ljudi, ki neprevidno prečkajo cestišče.
Imel je dolg rimski nos, kar izgleda skoraj enako kot grški nos, le nekoliko manj estetsko, in ravne, skoraj nevidne ustince. Kljub temu, da bi, ko bi izravnal svojo držo, deloval skrajno avtoritativno in sposobno, se je raje sključen držal naprej. Menil je, da to bolj pristoji njegovi osebnosti, kar je bilo pravzaprav res. Bril se je redko, a natančno, ker je bil pristaš filozofije, da se stvari ne splača narediti, če si za njih ne vzameš časa. Skrival si je, da je to le še en izgovor za njegovo lenobo.
Že od nekdaj je imel rad marelično marmelado.
V Ljubljano je tistega usodnega dne pravzaprav prispel po naključju. Na svojem vrtu je našel ležeče dekle, ki ga je prosila, da jo odpelje do njenega stanovanja v Ljubljani, kjer sta se divje ljubila - če z "divje" misliš "na hitro" in z "ljubila" ... pač nekaj, kar je podobno, ampak ne ravno tako pristno.
Po končanem obredu, ko si je dekle prižgalo cigaret, je na hitro odšel. Ženskam je vedno lagal, da je Dalibor, čeprav mu je bilo v resnici ime Milan. Ni hotel, da bi ga kontaktirale in mu tarnale o svoji osamljenosti.
Bil je, kot bi se reklo, pravi moški in med to zgodbo je imel spolne odnose že dvakrat, česar za avtorja žal ne bi mogli reči.
Usedel se je v kafič pred dekletovim stanovanjem na obrobju Ljubljane in si naročil dvojni viski brez ledu. Vedno je naročal čistega, ker je imel občutek, da ga tako pijejo moški, ki se ne zajebavajo.
Kljub temu je bil seveda srečen vsakič, ko mu je kakšna zmedena natakarica v kozarec pozabila pozabiti dati led.
No, tokrat se to ni zgodilo. Kura mu viskija namreč sploh ni prinesla, saj se je med sprehodom do točilnega pulta v notranjosti betonske hiške spremenila v merino odejo z električnim grelcem.
Vsak normalen človek bi se še nekaj časa drl, nato pa frustriran zapustil gostinski lokal.
Milan ni bil navaden človek. Bil je, pravzaprav, kar pošteno psihotičen in celo življenje je vedel, da mu bo to dejstvo nekega dne prišlo prav.
Vstopil je v lokal, da bi se pozanimal o natakarici.
Notranjost je bila skoraj popolnoma prazna, z izjemo dveh slepih starcev, ki sta, kljub očitni nezmožnosti za to početje, igrala šah.
Ker ga nihče ni videl, je vzel prej omenjeno merino odejo, pustil denar za viski, za katerega je pozabil, da ga ni bil popil, ter odšel v temno noč.
Na poti do avtomobila se je spremenil v set kuhinjskih nožev in ustrezno stojalo iz hrastovega lesa.
Imel sem prijatelja, ki se je spremenil v Bugi Ribo. Štiri mesece smo ga iskali, preden je nek podeželski detektiv ugotovil, kaj se je zgodilo.
Detektiva pravzaprav še bolj pogrešam kot prijatelja, name je takoj naredil vtis.
Bil je osamljen moški srednjih let, ki se nikoli ni znal upreti lepim ženskam. Na srečo lepe ženske z njim niso imele istega problema.
Leta so mu prinesla nekaj kilogramov, prgišče nepomembnih odličij ter zmeden, nevrotičen izraz na obrazu.
Njegove rjave oči so stalno švigale sem ter tja v duplinah, kot da bi neprestano iskale kriminalce, drogeraše in ljudi, ki neprevidno prečkajo cestišče.
Imel je dolg rimski nos, kar izgleda skoraj enako kot grški nos, le nekoliko manj estetsko, in ravne, skoraj nevidne ustince. Kljub temu, da bi, ko bi izravnal svojo držo, deloval skrajno avtoritativno in sposobno, se je raje sključen držal naprej. Menil je, da to bolj pristoji njegovi osebnosti, kar je bilo pravzaprav res. Bril se je redko, a natančno, ker je bil pristaš filozofije, da se stvari ne splača narediti, če si za njih ne vzameš časa. Skrival si je, da je to le še en izgovor za njegovo lenobo.
Že od nekdaj je imel rad marelično marmelado.
V Ljubljano je tistega usodnega dne pravzaprav prispel po naključju. Na svojem vrtu je našel ležeče dekle, ki ga je prosila, da jo odpelje do njenega stanovanja v Ljubljani, kjer sta se divje ljubila - če z "divje" misliš "na hitro" in z "ljubila" ... pač nekaj, kar je podobno, ampak ne ravno tako pristno.
Po končanem obredu, ko si je dekle prižgalo cigaret, je na hitro odšel. Ženskam je vedno lagal, da je Dalibor, čeprav mu je bilo v resnici ime Milan. Ni hotel, da bi ga kontaktirale in mu tarnale o svoji osamljenosti.
Bil je, kot bi se reklo, pravi moški in med to zgodbo je imel spolne odnose že dvakrat, česar za avtorja žal ne bi mogli reči.
Usedel se je v kafič pred dekletovim stanovanjem na obrobju Ljubljane in si naročil dvojni viski brez ledu. Vedno je naročal čistega, ker je imel občutek, da ga tako pijejo moški, ki se ne zajebavajo.
Kljub temu je bil seveda srečen vsakič, ko mu je kakšna zmedena natakarica v kozarec pozabila pozabiti dati led.
No, tokrat se to ni zgodilo. Kura mu viskija namreč sploh ni prinesla, saj se je med sprehodom do točilnega pulta v notranjosti betonske hiške spremenila v merino odejo z električnim grelcem.
Vsak normalen človek bi se še nekaj časa drl, nato pa frustriran zapustil gostinski lokal.
Milan ni bil navaden človek. Bil je, pravzaprav, kar pošteno psihotičen in celo življenje je vedel, da mu bo to dejstvo nekega dne prišlo prav.
Vstopil je v lokal, da bi se pozanimal o natakarici.
Notranjost je bila skoraj popolnoma prazna, z izjemo dveh slepih starcev, ki sta, kljub očitni nezmožnosti za to početje, igrala šah.
Ker ga nihče ni videl, je vzel prej omenjeno merino odejo, pustil denar za viski, za katerega je pozabil, da ga ni bil popil, ter odšel v temno noč.
Na poti do avtomobila se je spremenil v set kuhinjskih nožev in ustrezno stojalo iz hrastovega lesa.
LOVE AND THE CITY - ŠESTI DEL
Ljubezen,
je še enkrat pomislila Špela in pogasila televizor. Kakor hitro je slika izginila iz črne podlage, je v ospredje stopil preostali del sobice. Saj ne, da je bilo ostalega veliko, štiri bele stene in en bel strop, z žarnico brez lestenca, na keteri so s pomočjo vrvic viseli štirje okraski v obliki roza zvezdic in en nič. En okrasek se je namreč odtrgal, a se ji je zdelo nesmiselno izposojati si lestev za nekaj tako nepomembnega.
Na tleh je bila že prej omenjena preproga, ki je bila dovolj umazana, da bi brez težav šokirala vsakega osamljenega bolivijskega rudarja, pa tudi dišala je podobno.
Simpatičen karo vzorec, ki se je nekoč bahavo svetil v oranžnih in zelenih odtenkih, je že zdavnaj obupal in šel nekam na samo umret.
Na kupu nikoli prebranih knjig pred posteljo je stala stara televizija neznane korejske znamke, na njej pa skoraj nov prenosni računalnik, ki ga je bila zadela na nagradnem žrebanju.Uporabljala ga je bolj malo.
V osamljeni omari v kotu je ždelo nekaj oblek in nekaj uporabnih malenkosti, na nočni omarici pa nezaslišano kičast pepelnik v obliki zajčje luknje z odprtimi vrati. Poleg njega je stala čisto navadna budilka, ki je začela divje zvoniti.
Špela se je prebudila iz neproduktivnega strmenja v stene in vstala iz postelje. Šla je v kopalnico in si pripravila sendvič. Vedno je jedla na stranišču, saj ni želela, da bi njena teža preveč nihala.
To bi se marsikomu morda zdelo nenavadno, pa pravzaprav ni. Samotno življenje v velikih mestih dela iz ljudi čudne stvari.
je še enkrat pomislila Špela in pogasila televizor. Kakor hitro je slika izginila iz črne podlage, je v ospredje stopil preostali del sobice. Saj ne, da je bilo ostalega veliko, štiri bele stene in en bel strop, z žarnico brez lestenca, na keteri so s pomočjo vrvic viseli štirje okraski v obliki roza zvezdic in en nič. En okrasek se je namreč odtrgal, a se ji je zdelo nesmiselno izposojati si lestev za nekaj tako nepomembnega.
Na tleh je bila že prej omenjena preproga, ki je bila dovolj umazana, da bi brez težav šokirala vsakega osamljenega bolivijskega rudarja, pa tudi dišala je podobno.
Simpatičen karo vzorec, ki se je nekoč bahavo svetil v oranžnih in zelenih odtenkih, je že zdavnaj obupal in šel nekam na samo umret.
Na kupu nikoli prebranih knjig pred posteljo je stala stara televizija neznane korejske znamke, na njej pa skoraj nov prenosni računalnik, ki ga je bila zadela na nagradnem žrebanju.Uporabljala ga je bolj malo.
V osamljeni omari v kotu je ždelo nekaj oblek in nekaj uporabnih malenkosti, na nočni omarici pa nezaslišano kičast pepelnik v obliki zajčje luknje z odprtimi vrati. Poleg njega je stala čisto navadna budilka, ki je začela divje zvoniti.
Špela se je prebudila iz neproduktivnega strmenja v stene in vstala iz postelje. Šla je v kopalnico in si pripravila sendvič. Vedno je jedla na stranišču, saj ni želela, da bi njena teža preveč nihala.
To bi se marsikomu morda zdelo nenavadno, pa pravzaprav ni. Samotno življenje v velikih mestih dela iz ljudi čudne stvari.
LOVE AND THE CITY - PETI DEL
Rad bi ti povedal nekaj lepega, a je trg preveč nasičen. Raje ti bom rekel nekaj grdega, upam, da boš razumela.
Nisi.
Sledi:
- Afriške plemenske oblasti zavrnile humanitarne pakete Karitasa, ker nimajo obratov, v katerih bi reciklirali plastično embalažo. Lačni črnčki so ogorčeni, pravijo, da je bila plastika najbolj okusen del.
- Predsednik Konga v skrbeh, ker mu zmanjkuje razlogov za državljanske vojne. Razmišlja o ustanovitvi novega nogometnega kluba.
- Angelina Jolie posvojila Senegal, govori se, da bo dojila sama.
- Vodilni ameriški proizvajalec bio hrane GreenGreenUs propadel, nihče opazil. Nastopilo skrivnostno znižanje števila homoseksualcev in uspešnih žensk med 40 in 55 leti starosti. Katoliška cerkev navdušena nad prvim, vsi ostali nad drugim.
- Za 400% povišali oborožitev na trgovskih ladjah. Somalijski pirati napovedali mirovne proteste.
Nisi.
Sledi:
- Afriške plemenske oblasti zavrnile humanitarne pakete Karitasa, ker nimajo obratov, v katerih bi reciklirali plastično embalažo. Lačni črnčki so ogorčeni, pravijo, da je bila plastika najbolj okusen del.
- Predsednik Konga v skrbeh, ker mu zmanjkuje razlogov za državljanske vojne. Razmišlja o ustanovitvi novega nogometnega kluba.
- Angelina Jolie posvojila Senegal, govori se, da bo dojila sama.
- Vodilni ameriški proizvajalec bio hrane GreenGreenUs propadel, nihče opazil. Nastopilo skrivnostno znižanje števila homoseksualcev in uspešnih žensk med 40 in 55 leti starosti. Katoliška cerkev navdušena nad prvim, vsi ostali nad drugim.
- Za 400% povišali oborožitev na trgovskih ladjah. Somalijski pirati napovedali mirovne proteste.
Naročite se na:
Objave (Atom)