Jolanda je bila ženska preprostega, a prikupnega značaja. Carlos je bil skriti nezakonski sin lokalnega vinskega mogotca Julia Camadaverja, ki si je nakopičil pravo bogastvo z izkoriščanjem lokalnega kmečkega prebivalstva, pa tudi z donosnimi posli v tujini, kjer je bil mehki andaluzijski bombaž tudi po vojni zelo cenjeno blago. Marcos je bil vrtnar, ki je na posestvu delal za precej nizko plačo, a je svoje delo vseeno opravljal z vso potrebno vnemo, pa tudi z ljubeznijo do gospe Jualite in male Rosalde. Pri gospodu je bil zaposlen šele dva tedna, pa so se že povsodi videli znaki njegove skrbne nege.
Strastno sta se poljubila.
Jože je izklopil televizijo. Na hodniku je bil slišal topotajoč zvok, kot bi nekdo, ki se je zelo trudil hoditi tiho in neopazno, nenadoma izgubil nadzor in se razbil po tleh na kar najbolj neprijeten način.
Bil je spektakularen zvok. Trajal je skoraj dvajset sekund. Bilo je, kot bi tisoče angelov naenkrat padalo po nebeških stopnicah.
Jožetu se je iz očesa izmuznila solzica. Vedel je, da mu je Kurba, starojugoslovanska boginja sreče, končno poslala prvi sramežljiv poljub.
V roko je prijel pepelnik in se odpravil proti hodniku. Takoj za tem, ko je odprl vrata, je ugasnil luč. Načrtoval je bil, da si bo ogledal vsiljivca, ter si sliko vtisnil v spomin, nato pa ga napadel v temi, a ni računal s tem, da ga bo močnejša luč na hodniku v ključnem trenutku oslepila, tako da je zdaj stal v temi, popolnoma izgubljen. Panično je iskal stikalo za luč. Naenkrat je začutil udarec v ledvice, in nato eksplozijo bolečine v rumenih, zelenih in rdečih odtenikih, ki se je iz njegovih že tako nekoliko načetih ledvic hitro širila čez vse vesolje.
Zaklel je. Nato je končno našel luč. Zaklel je še enkrat. Njegov napad presenečenja ni najbole uspel, a je še vedno imel odločilno prednost - nepridiprav je s svojim padcem na Jožetovemu natrpanemu hodniku povzročil kar precejšnje razdejanje. Povsod so bili dežniki, čevlji in klobuki, pa nemogoče količine razglednic, elastik, ribiških revij, revij z ribami, ena ribiška palica, dve čisto novi posodi za zlato ribico, mrtva zlata ribica v plastični vreči in skoraj kompleten set Mladi Inženir, ki ga je Jože dobil za sedmi rojstni in je zdaj končno užil luč svobode po mnogih letih osamljenega pripora.
Nemogočo večdimenzionalno geometrijsko zmedo v svojem stanovanju je Jože omogočal s čisto novo vrsto črne magije, ki jo je odkril spontano prvič, ko se je odločil, da bo nekaj pospravil. Od takrat naprej jo je nevede prakticiral že 30 let.
Nepridiprav je stal le kakšnega pol metra stran, brezupno izgubljen v temačni džungli, ki ga je nenadoma zasula. Besno je mahal, da bi Jožeta ponovno dregnil v ledvice, ki so že tako imele slab dan.
Ni požel veliko uspeha, ker je v krami na hodniku popolnoma izgubil občutek za orientacijo in je bil sedaj s hrbtom obrnjen stran od svoje hudega hoteče žrtve.
Jože se je razgledal po hodniku. Edina stvar, ki je še stala, je bila nemogoče grda sobna svetilka v obliki škota, ki igra golf v za to aktivnost mnogo prekratkem kiltu. Jože se ni spomnil, da bi jo bil kupil.
Popizdil je.
Pograbil je jebeno svetilko in jo jezno zalučal proti vsiljivcu. Zadela ga je v izpostavljeni del malih možganov na dnu lobanje.
