Dalibor in Špela sta se z vlažnim poljubom na hodniku poslovila za vedno. On se je izlil nazaj v množico anonimnih subjektov, o katerih se ne piše knjig, Špelo pa je čakala popolnoma drugačna usoda.
O tem seveda ni vedela nič, le ležerno se je prelila nazaj na posteljo. Prižgala je TV. Na malem ekrančku se je prikazala uvodna špica nekega filma o mladoletnih čarovnikih, in ko je ravno kazalo, da avtorju grozi tožba zaradi uporabe tuje intelektualne lastnine v monografski publikaciji, je preklopila program. Visoko proračunski hollywoodski film sta zamenjala dva nezainteresirana Španca, ki sta si izkazovala nekaj, kar naj bi v malem črnem svetu katodnega vakuuma predstavljalo ljubezen.
Ljubezen.
Špelo je stisnil isti neprijeten občudek, kot jo je stisnil vsakič, ko je gledala nadaljevanke takega tipa. Nikoli si ni uspela razčistiti, ali se s Španci ne poveže na čustvenem nivoju, ker je bila igra tako nespretna ali enostavno ni več vedela, kaj ljubezen sploh je, in to jo je bolelo.
Bolelo je tudi, ko se je končno opogumila in skočila pod vlak, češrav je takrat bolelo manj in bistveno manj časa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar