Matej je naredil točno tisto, kar bi naredil kdorkoli v njegovi situaciji. Odšel je in se nikoli več vrnil. Natakarji v restavraciji so bili resnično nesramni, poleg tega je WC smrdel po urinu. Zdaj, ko je z rokami v žepih počasi premagoval razdaljo od nekje do nikjer, ga je šokiralo, da ga je vonj zmotil.
Po čem naj bi WC-ji sploh smrdeli, če ne po urinu? Ugotovil je, da se je preveč navadil na vonj po sintetičnih osvežilcih zraka in ekoloških čistilih za tla.
Tukaj gotovo obstaja kakšna bistra poetična povezava z aktualnim stanjem v naši kapitalistični družbi, je pomislil Peter, ko je z golo roko pobiral fekalije iz svojega zamašenega stranišča. Zamašila mu ga je simpatična deklica pod imenom Tanja, ki jo je v vrtincu pijane omame nabral pred vhodnimi vrati svojega bloka, kjer je meni nič, tebi spolno prenosljivo ljubezen, ležala na tleh.
Tanja je bila paraplegik.
Ker ni imela denarja za invalidski voziček, se je premikala s pomočjo metode, ki jo je šaljivo poimenovala "javni hišni prevoz", izgledala pa je takole: Našla si je kakšnega osamljenega moškega srednjih let, ki jo je pobral s tal, jo na hitro izkoristil in jo zavrgel na željeni lokaciji. Zaradi težav, ki jih imajo osamljeni moški srednjih let s prezgodnjo ejakulacijo, je včasih prišla iz centra mesta do svoje presenetljivo ploščate sobice v predmestju prej kot v eni uri.
Njega Tanjina hendikepiranost ni motila, saj je bil invalidnih žensk vajen. Po čudnem naključju je bil tudi Matej paraplegik. Bil je tudi osamljen moški srednjih let, pa četudi jih je štel le 23.
Vroče sta se ljubila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar