Samotno življenje v velikih mestih dela iz ljudi čudne stvari.
Imel sem prijatelja, ki se je spremenil v Bugi Ribo. Štiri mesece smo ga iskali, preden je nek podeželski detektiv ugotovil, kaj se je zgodilo.
Detektiva pravzaprav še bolj pogrešam kot prijatelja, name je takoj naredil vtis.
Bil je osamljen moški srednjih let, ki se nikoli ni znal upreti lepim ženskam. Na srečo lepe ženske z njim niso imele istega problema.
Leta so mu prinesla nekaj kilogramov, prgišče nepomembnih odličij ter zmeden, nevrotičen izraz na obrazu.
Njegove rjave oči so stalno švigale sem ter tja v duplinah, kot da bi neprestano iskale kriminalce, drogeraše in ljudi, ki neprevidno prečkajo cestišče.
Imel je dolg rimski nos, kar izgleda skoraj enako kot grški nos, le nekoliko manj estetsko, in ravne, skoraj nevidne ustince. Kljub temu, da bi, ko bi izravnal svojo držo, deloval skrajno avtoritativno in sposobno, se je raje sključen držal naprej. Menil je, da to bolj pristoji njegovi osebnosti, kar je bilo pravzaprav res. Bril se je redko, a natančno, ker je bil pristaš filozofije, da se stvari ne splača narediti, če si za njih ne vzameš časa. Skrival si je, da je to le še en izgovor za njegovo lenobo.
Že od nekdaj je imel rad marelično marmelado.
V Ljubljano je tistega usodnega dne pravzaprav prispel po naključju. Na svojem vrtu je našel ležeče dekle, ki ga je prosila, da jo odpelje do njenega stanovanja v Ljubljani, kjer sta se divje ljubila - če z "divje" misliš "na hitro" in z "ljubila" ... pač nekaj, kar je podobno, ampak ne ravno tako pristno.
Po končanem obredu, ko si je dekle prižgalo cigaret, je na hitro odšel. Ženskam je vedno lagal, da je Dalibor, čeprav mu je bilo v resnici ime Milan. Ni hotel, da bi ga kontaktirale in mu tarnale o svoji osamljenosti.
Bil je, kot bi se reklo, pravi moški in med to zgodbo je imel spolne odnose že dvakrat, česar za avtorja žal ne bi mogli reči.
Usedel se je v kafič pred dekletovim stanovanjem na obrobju Ljubljane in si naročil dvojni viski brez ledu. Vedno je naročal čistega, ker je imel občutek, da ga tako pijejo moški, ki se ne zajebavajo.
Kljub temu je bil seveda srečen vsakič, ko mu je kakšna zmedena natakarica v kozarec pozabila pozabiti dati led.
No, tokrat se to ni zgodilo. Kura mu viskija namreč sploh ni prinesla, saj se je med sprehodom do točilnega pulta v notranjosti betonske hiške spremenila v merino odejo z električnim grelcem.
Vsak normalen človek bi se še nekaj časa drl, nato pa frustriran zapustil gostinski lokal.
Milan ni bil navaden človek. Bil je, pravzaprav, kar pošteno psihotičen in celo življenje je vedel, da mu bo to dejstvo nekega dne prišlo prav.
Vstopil je v lokal, da bi se pozanimal o natakarici.
Notranjost je bila skoraj popolnoma prazna, z izjemo dveh slepih starcev, ki sta, kljub očitni nezmožnosti za to početje, igrala šah.
Ker ga nihče ni videl, je vzel prej omenjeno merino odejo, pustil denar za viski, za katerega je pozabil, da ga ni bil popil, ter odšel v temno noč.
Na poti do avtomobila se je spremenil v set kuhinjskih nožev in ustrezno stojalo iz hrastovega lesa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar