Ljubezen,
je še enkrat pomislila Špela in pogasila televizor. Kakor hitro je slika izginila iz črne podlage, je v ospredje stopil preostali del sobice. Saj ne, da je bilo ostalega veliko, štiri bele stene in en bel strop, z žarnico brez lestenca, na keteri so s pomočjo vrvic viseli štirje okraski v obliki roza zvezdic in en nič. En okrasek se je namreč odtrgal, a se ji je zdelo nesmiselno izposojati si lestev za nekaj tako nepomembnega.
Na tleh je bila že prej omenjena preproga, ki je bila dovolj umazana, da bi brez težav šokirala vsakega osamljenega bolivijskega rudarja, pa tudi dišala je podobno.
Simpatičen karo vzorec, ki se je nekoč bahavo svetil v oranžnih in zelenih odtenkih, je že zdavnaj obupal in šel nekam na samo umret.
Na kupu nikoli prebranih knjig pred posteljo je stala stara televizija neznane korejske znamke, na njej pa skoraj nov prenosni računalnik, ki ga je bila zadela na nagradnem žrebanju.Uporabljala ga je bolj malo.
V osamljeni omari v kotu je ždelo nekaj oblek in nekaj uporabnih malenkosti, na nočni omarici pa nezaslišano kičast pepelnik v obliki zajčje luknje z odprtimi vrati. Poleg njega je stala čisto navadna budilka, ki je začela divje zvoniti.
Špela se je prebudila iz neproduktivnega strmenja v stene in vstala iz postelje. Šla je v kopalnico in si pripravila sendvič. Vedno je jedla na stranišču, saj ni želela, da bi njena teža preveč nihala.
To bi se marsikomu morda zdelo nenavadno, pa pravzaprav ni. Samotno življenje v velikih mestih dela iz ljudi čudne stvari.
Ni komentarjev:
Objavite komentar